top of page

Poletni tabor norcev škorcev 2021

V petek, 23.7.2021, smo se Norci škorci že na vse zgodaj zjutraj zbrali pred skavtsko sobo, vsi na trnih pred prihajajočim taborom. Povsem razumljivo; večji del skavtskega leta je namreč minil v znamenju Zoom sestankov, sedaj pa je bilo pred nami glavno dejanje – popotovanje od Mozirja do Solčave »v živo«.



Voditelji so poskrbeli še za dodatno mero presenečenja, nas razdelili v 3 manjše skupinice ter nas že kar takoj prvi dan poslali na hike. Tako smo se klanovci razpršili in odšli svojim služenjem naproti. Naša skupina je bila poslana nedaleč stran do Primoža in Mance, kjer smo jima pomagali pri prenovi stanovanja, se naučili spretnosti z žago pa tudi nekaj malega smo »štemali« Drugi dve skupini sta se med tem mudili v Dravljah in v Celju ter s služenjem pomagali v župniščih.


Po opravljenem služenju in prespani noči nas je čakal naslednji izziv – pot do Mozirja. Naša skupina je pot začela v Kranju, preko Ljubljane in nato z vlakom do Celja, tam pa smo se vkrcali na presenetljivo majhen avtobus za Mozirje. Že čez dobrih 10 minut se je na minibus zbasala še ena naša skupina, med tem ko so se tretji odločili za štopanje in na koncu na cilj prišli prvi.


V Mozirju so nas pričakali voditelji, ki so s sprejemom poskrbeli, da so nas malce osvežili, nato pa tudi nasitili naše lačne želodčke. V popoldanskih urah je sledil čas za kopanje v bližnji Savinji ter prva puščava in začetek osebne rasti. Rdeča nit je bila letos pšenično seme, ki bo skozi tabor zraslo v zrelo pšenico. Po večerji smo prižgali prvi letošnji skupni ogenj in večer zakčjučili s poslušanjem pričevanja voditeljice Ajde, ki nam je predstavila svoj odnos z Bogom ter njeno spopadanje z izzivi, ki ji pridejo naproti.


V nedeljo se je naš dan začel že nekoliko bolj zgodaj, saj je bila pred nami naporna pot. Od Mozirja smo nadaljevali proti Goltem in s tem premagali več kot 1000 višinskih metrov, a je bil ves naš trud poplačan z okusnim kosilom.


Proti večeru so se nam na Golteh pridružili tudi mozirski skavti in njihov duhovni asistent, s katerimi smo skupaj v naravi pripravili sveto mašo, po njej pa je sledilo druženje in uživanje ob sladicah, ki so jih prinesli s seboj. Večer smo tradicionalno zaključili ob ognju in pričevanju, tokrat je bila na vrsti voditeljica Maša.


Po noči, ki so jo nekateri preživeli kar zunaj v visečih mrežah, drugi pa v toplem zavetju tamkajšnje koče, smo zjutraj odrinili naprej na pot. Pred nami sta bili dobri dve uri hoda, preden smo prispeli do Koče pod Smrekovcem. Po prijetnem skavtskem okrepčilu (makaroni s tuno J) nas je presenetil dež, a se nam je nasmehnila sreča, ko nam je tamkajšnja oskrbnica ponudila toplo zavetje. Po popoldanskem počitku smo se kljub slabemu vremenu odpravili na vrh Smrekovca, ampak saj veste: skavt ne pozna slabega vremena, zgolj slabo opremo! Na vrhu nas je za nekaj časa celo obsijalo sonce, razveselili pa so nas tudi neskončno polni borovničevi grmi, ki smo jih pridno obrali ter pozobali slastne sadove. Večer je minil v znamenju ognja, Jernejevega pričevanja in pa seveda krsta – svoje skavtsko ime je pridobila Manca, ki se je uspešno spopadla z vsemi izzivi in si prislužila naziv Radožive želve. Upam pa si trditi, da bo poleg krsta večini (predvsem fantom) v spominu za večno ostala tudi gospa okrbnica, ki je poskrbela za naše lačne želodčke in nam dobrodušno pripravila polnočno večerjo; kdaj ste pa vi nazadnje na skavtih jedli slanino?


Zjutraj smo se že na vse zgodaj podali na pot, saj je bilo pred nami 6h hoda. Mimo Smrekovca smo nadaljevali preko Komna, Planine na Travniku v smeri Loke pod Raduho. Pot je bila razgibana in je ob ne tako vročem vremenu kar hitro minila, vse pa je bilo poplačano, ko smo prispeli do koče tete Berte. Pričakala nas je z okusnimi žganci, domačim kislim mlekom in še bolj okusnimi štruklji, ki so nam dali občutek, da se nahajamo v nebesih. Po več kot izjemnem okrepčilu smo se podali še malce naprej, do planšarije, ki je bila tudi naša končna postojanka in prostor za spanje. Zvečer nas je ponovno presenetil dež, a smo vseeno preživeli prijeten večer v notranjosti hišice ob Nežinih pričevanjih.


V sredo smo se prebudili v sončno jutro, pred nami pa je bil zadnji pohodni dan, ki smo ga začinili z vzponom na dvatisočaka - Raduho. Čeprav je bila pot kar precej naporna, je bil naš trud poplačan z lepim razgledom na vrhu. Lepo vreme pa smo seveda izkoristili še za photoshooting.


Sledilo je 1400 m spusta do Solčave in težko pričakovan obisk trgovine, s katerim smo ponovno napolnili svoje zaloge hrane in potešili svoje prestradane želodčke. Popoldanski počitek smo izkoristili za osvežitev v prijetno mrzli Savinji. Proti večeru pa se je vse skupahj začelo pripravljati na odhod klanovcev, ki smo v tej veji zadnje leto in je pred nami voditeljska pot. Med tem ko smo imeli čas za pisanje pisma odhoda, so nam ostali klanovci napisali ganljiva sporočilca in nam pripravili popotnico za naše nadaljevanje poti. Zvečer je še uradno sledila ceremonija odhoda, kjer seveda ni manjkalo solz pa tudi smeha in neskončnih objemov. Poslovili smo se s pozdravom »Srečno pot!« in se podali novim dogodivšinam naproti.


Kaj pa se je nato dogajalo z ostalimi klanovci, ki bodo še naprej skupaj služili drugo leto in kako so preživeli še zadnjo noč in zadnji dan, pa vedo le oni sami J

Rečem lahko samo še to, da je bil za mano res nepozaben zadnji tabor v klanu in da sem neizmerno hlavežna za vse ostale soklanovce, saj smo bili kot ena velika skavtska družina!


Bi-Pi, Iznajdljiva kresnica

Comments


Commenting has been turned off.
bottom of page